Lisic niso polne samo pravljice za otroke pač pa tudi slovenski gozdovi. Kdor zahaja v naravo, ga srečanje z njo ne bo presenetilo. Navadna lisica ali znanstveno (Vulpes vulpes) pa zaide tudi v mesta. A napraviti fotografijo lisice v mestnem okolju, fotografijo, ki je dobra po profesionalnih merilih, ni tako enostavna reč. Kar sedem let sem se trudil z njo v domačem Velenju, kjer sem jih ponoči večkrat videval na obrobju mesta, a se je vedno kje zalomilo. Tudi ko sem za slovensko izdajo revije National Geographic pripravljal reportažo o nevsakdanjih sostanovalkah naših mest (nutriji, kuni belici, srnah, ježih, jazbecih …), se mi je nekako uspela izmuzniti.Tako so me ob obisku Londona v začetku decembra 2015 prevevali mešani občutki. Vsem so znani Big Ben, Tower Bridge, Tate Modern in Millenium Bridge, precej manj obiskovalcev pa ve, da so Londonu nekaj vsakdanjega postale tudi lisice.
Medtem ko sem doma leta in leta poskušal dobiti zvitorepko v objektiv v mestu, se tu ljudem skoraj dobesedno motajo pod nogami. Seveda me je to razveselilo, po drugi strani pa sem bil Londončanom za to razkošje, ki ga imajo pred nosom v izobilju, kar malo zavisten … No, to je seveda pogled fotografa, odnos mnogih prebivalcev britanske prestolnice pa je drugačen, nasproten. V zadnjem desetletju je London namreč postal dom številnih navadnih lisic. V mestu so bile že pred tem, vendar ne v takem številu; po ocenah jih je leta 2013 tu živelo okoli 10.000.O živalih imamo pogosto napačne predstave. Ena od njih je, da raje lovijo svoj običajni plen v naravi, kot pa da stikajo za različnimi ostanki. Londonske lisice so dokaz zmotnosti tega mnenja – njihovo število je povezano s hrano, ki jim je na voljo na slehernem vogalu.
Predvsem ostanki hitre hrane so jim na londonskih ulicah vsepovsod na razpolago – ljudje jih pogosto enostavno odvržejo ali pa jih, malomarno zapakirane v vrečke, postavijo poleg kant za smeti.
V neposredni bližini ljudi so si lisice napravile tudi svoja domovanja; večina si jih skoplje brloge pod lopami, verandami, kupi krame na dvoriščih. Kako zelo so se »udomačile«, sem se lahko prepričal na lastne noči. Vsako jutro, pravzaprav še sredi noči, ob treh, pol štirih, sem se s tem namenom odpravil pohajkovat po ulicah. Videl sem jih skorajda na vsakem koraku – živahno so tekale po ulicah, ovohavale zrak in tla, preiskovale smeti in se jih, če je bilo kaj užitnega, brez odlašanja lotile.



Približal sem se jim lahko brez posebnega truda. Kaj bližje kot na deset metrov me resda niso spustile, a v primerjavi s toliko spodletelimi domačimi poskusi je bilo to pravo razkošje. V petih minutah, vzeto skoraj dobesedno, sem sredi Londona napravil fotografije, kakršnih mi doma ni uspelo v sedmih letih. Potikal sem se naokrog in ko sem naletel na lisico, sem ji preprosto sledil in jo fotografiral. Pri čemer se ni, navajena človeške bližine, niti zdrznila. Potem pa se mi je zazdelo, da bi bilo še bolje, če bi lisice kar same prihajale k meni. Zato sem že naslednjo noč na primerno mesto nastavil nekaj mačje hrane in počakal na njihov prihod. Prihajale so skoraj tako, kot prihajamo ljudje k zobozdravniku, na vsakih 20 minut ali pol ure, nekatere posamič, včasih v paru. Paritvena sezona se začne tu decembra, lisica pa je godna samo tri dni in samci te priložnosti nočejo zamuditi. Pri čemer ni obnašanje mestnih lisjakov nič drugačno kot pri njihovih v naravnem okolju živečih bratih.  Na ulici so se med njimi vnemali srditi ravsi, med katerimi so tekmeci švigali gor in dol po cesti pa med smetiščnimi kantami, skakali po avtih in betonskih ograjah … Cvilili so in bevskali ter povzročali glasen ropot. Kakšen trušč so uganjali, pove primerjava z gonečimi se mačkoni – lisjaki so bili v svoji ženitni norosti še veliko glasnejši. Ker sem imel ta ples priložnost videti prvič tako od blizu, so me bile same oči. Jezilo pa me je, da mi nikakor ni uspelo napraviti dobre fotografije tega nočnega cirkusa. Svetloba je bila preslaba, dogajanje pa tako hitro, da sem mu celo s pogledom včasih le težko sledil.Opazoval sem jih več noči zapored in jih začel, tako kot je običajno pri dolgotrajnejšem opazovanju živali, ločevati med seboj. Pri tem sem se lahko oprl na brazgotine in rane, posledice nedavnih in preteklih spopadov za naklonjenost lisic. Neke noči sem na manjšem območju naštel šest različnih živali.
Londončani pa nad lisicami niso ravno navdušeni, nočni hrup, ki ga povzročajo v času paritve, jih precej jezi. Še bolj jih moti njihov lovski nagon. Kar veliko prebivalcev londonskih četrti, kjer prevladujejo hiše z vrtovi, ima doma kokošnjak, lisice pa so tudi tu še vedno lisice. Ko zaidejo v kurnik, pogosto pomorijo vse živali, odnesejo pa eno samo. Tudi zajce (hišne ljubljenčke) pokončajo brez posebnega odlašanja, če le lahko pridejo do njih, pa tudi kakšno domačo mačko, če jim ne uspe še pravi čas pobegniti, polovijo žabe iz ribnikov …
Vendar življenje londonske lisice ni prav dolgo. Medtem ko v naravi te živali običajno dočakajo deset let, je njihova poprečna starost v britanskem glavnem mestu le dve leti. Zlasti pogosto so žrtev prometa, nekateri pa jim tudi načrtno strežejo po življenju. Vendar obstajajo tudi ljudje, ki so jim te mestne sostanovalke ljube. Nekaterim tako zelo, da jih imajo za svojevrstne ljubljenčke in jim zvečer nastavljajo posodice s hrano … Kakorkoli že, nič ne kaže, da bi lisice iz Londona izginile; zdi se, da so mesto vzele za svoje.